|
BELO OBLEKO SI ŽE NOSILA
Sonce posije za naju
in cvetje posuje se v maju,
na najine poti,
na ceste radosti.
Zlati so tvoji prameni
kot listja preproga jeseni.
Dišiš po pravljici
poletnih noči.
Če bi lahko pozabila,
če enkrat lahko bi ljubila
iz vsega me srca,
presrečna bi bila.
Misel je vedno med nama,
nikdar ne ostaneva sama,
kot senca vije vse,
objema srce.
BELO OBLEKO SI ŽE NOSILA,
JAZ TE TAKRAT ŠE NISEM POZNAL,
Z DRUGIM ŽIVLJENJE TI SI DELILA,
JAZ PA SEM TAVAL IN TE ISKAL.
BELO OBLEKO SI ŽE NOSILA,
GLEDAŠ ME ZDAJ
S SOLZAMI V OČEH,
VEDNO PRED SVETOM ME BOŠ TAJILA,
KER JE LJUBEZEN NAJINA GREH.
Če bi lahko pozabila,
če enkrat lahko bi ljubila
iz vsega me srca,
presrečna bi bila.
Misel je vedno med nama,
nikdar ne ostaneva sama,
kot senca vije vse,
objema srce.
BELO OBLEKO SI ŽE NOSILA,
JAZ TE TAKRAT ŠE NISEM POZNAL,
Z DRUGIM ŽIVLJENJE TI SI DELILA,
JAZ PA SEM TAVAL IN TE ISKAL.
BELO OBLEKO SI ŽE NOSILA,
GLEDAŠ ME ZDAJ
S SOLZAMI V OČEH,
VEDNO PRED SVETOM ME BOŠ TAJILA,
KER JE LJUBEZEN NAJINA GREH.
VEDNO PRED SVETOM ME BOŠ TAJILA,
KER JE LJUBEZEN NAJINA GREH.
NE ODHAJAJ VEČ
Nekoč sem verjel da sreča sveta
s teboj z roko v roki je k meni prišla,
da tega ne vzame nama nihče,
saj veš da bila si mi vse.
Potem pa prišel poletni je dan,
ko v sončno sem jutro prebudil se sam,
tvoj smeh, toplo dlan in nežen poljub,
vse to mi ukradel je drug.
NE ODHAJAJ VEČ, KER VRNITVE NI,
ENKRAT SI ŽE RANILA ME,
SEDAJ PA BI STRLA MI SRCE.
NE ODHAJAJ VEČ, NAJ SE NE ZGODI,
DA BI NEKOČ KOT TUJCA ZRLA SI V OČI.
Nad nama bilo je eno nebo,
med nama pa tvoje boleče slovo,
potem brez besed vrnila si se,
čeprav prizadela si me.
Ne bom spraševal nikoli zakaj,
ker rad te imam sem sprejel te nazaj,
a prosim da zdaj obljubo držiš,
da tega mi več ne storiš.
NE ODHAJAJ VEČ, KER VRNITVE NI,
ENKRAT SI ŽE RANILA ME,
SEDAJ PA BI STRLA MI SRCE.
NE ODHAJAJ VEČ, NAJ SE NE ZGODI,
DA BI NEKOČ KOT TUJCA ZRLA SI V OČI.
DA BI NEKOČ KOT TUJCA ZRLA SI V OČI.
LETA NISO VAŽNA
Kako si lepa, nežna,
kot rosa jutranja,
kako bi rad pobožal ti lica rožnata.
A zame si premlada, preveč imam te rad,
ne bom utrgal cveta, dokler je še pomlad.
TI BOŠ KOT VRTNICA CVETOČA,
JAZ BOM VES SIV OB TEBI STAL,
TVOJA LJUBEZEN ŠE BO VROČA,
KAJ TI BOM V ZAMENO DAL?
DANES S TEBOJ BI SE PONAŠAL,
KO BI TE VODIL POD ROKO,
VENDAR ČEZ LETA BI SE VPRAŠAL,
KDAJ TE ODPELJAL MLAJŠI BO.
Da leta niso važna,
tako mi govoriš.
Kako da ne razumem,
le mene si želiš.
Ne veš kako boli me,
ker rad bi te objel,
a vem da kar ni zame, po krivem bi si vzel.
TI BOŠ KOT VRTNICA CVETOČA,
JAZ BOM VES SIV OB TEBI STAL,
TVOJA LJUBEZEN ŠE BO VROČA,
KAJ TI BOM V ZAMENO DAL?
DANES S TEBOJ BI SE PONAŠAL,
KO BI TE VODIL POD ROKO,
VENDAR ČEZ LETA BI SE VPRAŠAL,
KDAJ TE ODPELJAL MLAJŠI BO.
VENDAR ČEZ LETA BI SE VPRAŠAL,
KDAJ TE ODPELJAL MLAJŠI BO.
ZAUPAL SEM TI
Bila je ljubezen, bila je zvestoba,
bila sva midva.
Sem mislil, da čaka na poti do groba
me sreča srca.
Nikdar ne pokleknem, težavam nasmehnem
se le od strani,
ker vem, da resnica je tvoja družica,
da moja si ti.
Bila je ljubezen, prišli so otroci,
najlepši nje sad.
sem mnogo spregledal in se sprenevedal,
imel sem te rad.
In temu ni kraja, še danes to traja,
a v meni je dvom,
če greš po tej poti, če nič te ne zmoti:
pogrešal te bom!
ZAUPAL SEM TI IN VERJEL,
DA ČUTIŠ KOT JAZ TUDI TI,
DA V TEBI SEM DUŠO NAŠEL,
KI Z MANO SI MISLI DELI.
ZAUPAL SEM TI IN VERJEL,
A NISI ISKRENA BILA,
KOT VEČNA UGANKA,
V KATERI JE ZANKA,
KRADEŠ DEL MOJEGA SRCA.
Bila je ljubezen, prišli so otroci,
najlepši nje sad.
Sem mnogo spregledal in se sprenevedal,
imel sem te rad.
In temu ni kraja, še danes to traja,
a v meni je dvom,
če greš po tej poti, če nič te ne zmoti:
pogrešal te bom!
ZAUPAL SEM TI IN VERJEL,
DA ČUTIŠ KOT JAZ TUDI TI,
DA V TEBI SEM DUŠO NAŠEL,
KI Z MANO SI MISLI DELI.
ZAUPAL SEM TI IN VERJEL,
A NISI ISKRENA BILA,
KOT VEČNA UGANKA,
V KATERI JE ZANKA,
KRADEŠ DEL MOJEGA SRCA.
KOT VEČNA UGANKA,
V KATERI JE ZANKA,
KRADEŠ DEL MOJEGA SRCA.
BODI MOJA ŠE NAPREJ
Srečno leto je za mano,
ti si ga pričarala,
sence z lica si pregnala,
ker si moja deklica.
Tebe gledam, dneve štejem
in bojim se da nekoč
bo minila sreča moja,
da izginila boš v noč.
Nate vsepovsod prežijo
in za tabo žvižgajo,
te osvajajo, lovijo,
kakor mlado srnico.
Glasne trosijo obljube,
šepetajo ti laži,
upam le, da vse poljube
sladke zame hraniš ti.
BODI MOJA ŠE NAPREJ,
NAJ TE V SRCU SVOJEM NOSIM,
TO JE VSE, ZA KAR TE PROSIM,
RECI DA IN SE NASMEJ!
BODI MOJA ŠE NAPREJ,
SVETLA JUTRANJA DANICA,
NAJ POBOŽAM TVOJA LICA,
PROSIM RADA ME IMEJ!
Srečno leto je za mano,
ti si ga pričarala,
sence z lica si pregnala,
ker si moja deklica.
Tebe gledam, dneve štejem
in bojim se da nekoč
bo minila sreča moja,
da izginila boš v noč.
BODI MOJA ŠE NAPREJ,
NAJ TE V SRCU SVOJEM NOSIM,
TO JE VSE, ZA KAR TE PROSIM,
RECI DA IN SE NASMEJ!
BODI MOJA ŠE NAPREJ,
SVETLA JUTRANJA DANICA,
NAJ POBOŽAM TVOJA LICA,
PROSIM RADA ME IMEJ!
NAJ POBOŽAM TVOJA LICA,
PROSIM RADA ME IMEJ!
NA ŠTEFANOVO
Zima že nam moč, zobe je pokazala,
s prazniki se pribahala.
Nam miklavževo in božič dala,
pa še svetega Štefana.
Zdaj pri nas na vasi so najlepši časi,
kmet počiva, mir uživa.
Ko na Štefanov se praznik zvon oglasi,
vsi hitimo tja.
GOSPODAR OKRANCLJA
KONJČA SVOJGA ISKREGA,
PROSIT GRE ŠTEFANA,
DA MU SVETI ŽEGENJ DA.
Črni in rjavi, iskri in sanjavi,
snežno beli, so prispeli.
Da bi konj bil zdrav in dobro delat znal,
bo Štefan žegenj dal.
Pa še za konjarje, naj jih bog obvarje,
da bo vedno polna staja.
In na koncu čaše še nazdravje naše,
spraznimo do dna.
ČEZ POLJE JEZDIL BO,
PROSIL DOBRO LETINO,
GA POSUL BO S SOLJO,
TISTO SVETO ŠTEFANSKO.
GA POSUL BO S SOLJO,
TISTO SVETO ŠTEFANSKO.
BOŽIČNA
Cesarja rimskega
mogočnega na svetu
Izrael, poslušaj ga,
kaj hoče on imeti.
Povelje gre od tod,
po vsej dežel', povsod,
popisat naj se da,
od koder je doma.
MARIJA Z JOŽEFOM
SE V BETLEHEM PODALA.
PROSTORA NI BLO ZANJ',
STA V ŠTALICI OSTALA.
V štal'ci kakor zdaj,
posebnega je kaj,
glej čudo se godi,
Mesija se rodi.
Nebeška luč gori,
pa angel se oglasi.
Nič več ne boste spal',
pa ne da bi se bali.
VESELJE VAM POVEM,
ROJEN JE VSEM LJUDEM,
PRED MESTOM DAVIDA,
ZVELIČAR JE SVETA.
PRED MESTOM DAVIDA,
ZVELIČAR JE SVETA.
MUZIKA ALI JAZ
Bila je kot roža,
bila je privid,
mlado, lepo dekle.
Takoj zaljubil sem se,
imela rada me je...
Mi vzela je dušo,
prevzela telo,
in rad sem se ji predal,
ljubezen vso njej sem dal,
ji pel in igral...
Na svet sem pozabil,
živel le za njo,
ker bila mi je vse,
močno ljubila sva se,
bila kot eno srce.
Potem pa počasi,
kot ogenj zvečer,
ugasnil njen je smehljaj,
zaslutil sem, da sedaj
prišla sva na kraj.
MUZIKA ALI JAZ!
ŠE SLIŠIM TVOJ GLAS.
VEŠ, BOLELO ME JE,
KO RAZŠLA SVA SE.
NEKOČ, KO BOŠ SLIŠALA,
TO PESEM SRCA,
NAJ POVE TI MOJ GLAS,
DA RAN NE ZACELI ČAS.
Ne morem brez glasbe,
odrasel sem z njo,
teče v meni kot kri,
zato še bolj me boli,
ker razumela me ni.
Odšla je,
a v meni ljubezen še vre
in ona tega ne ve,
zato pa v pesmi povem,
kar čuti srce.
MUZIKA ALI JAZ!
ŠE SLIŠIM TVOJ GLAS.
VEŠ, BOLELO ME JE,
KO RAZŠLA SVA SE.
NEKOČ, KO BOŠ SLIŠALA,
TO PESEM SRCA,
NAJ POVE TI MOJ GLAS,
DA RAN NE ZACELI ČAS.
NAJ POVE TI MOJ GLAS,
DA RAN NE ZACELI ČAS.
|
BESEDILA
